Pri pogosti uporabi zaslonov govorimo takrat, ko oseba velik del prostega časa preživi za zasloni, pri čemer je edini kriterij frekvenca in trajanje. Ko govorimo o zasvojenosti, govorimo o tem, da je oseba zaradi tovrstnega vedenja nefunkcionalna. Zaradi močne sle (t.i. cravinga) in pomanjkljive kontrole ne zmore obvladovati vedenja, s katerim je zasvojena, in ga tako izvaja kompulzivno oziroma prisilno - kljub zavedanju negativnih posledic. Te težave tako privedejo pri nekaterih zasvojenosti do visokih finančnih dolgov, pogostih konfliktov v medosebnih odnosih, nezmožnosti opravljanja dela ali šolskih obveznosti ter sekundarnih psihičnih motenj.

Katere pridružene težave so najpogostejše? Je digitalna zasvojenost vzrok teh težav ali bolj posledica kot beg pred stisko?

Najpogostejše pridružene motnje so depresija, anksioznost, ADHD, osebnostne motnje ter druge odvisnosti/zasvojenosti. Vzroke in posledice je v praksi pogosto težko ločiti. Lahko je zasvojenost primarna, sekundarna ali sočasna. Se pa v primeru, da je prepoznana zasvojenost, to vedno obravnava, saj je ta navadno akutna in obravnava zgolj pridruženih motenj ne bi bila smiselna. Seveda pa ob vztrajanju pridruženih motenj obravnavamo tudi te.

Kako hitro lahko digitalna zasvojenost napreduje? Kakšen je tipičen “razvojni lok” digitalne zasvojenosti – kako se začne in kako se stopnjuje?

Zasvojenost se navadno razvija leta in je postopna. Se na nek način "plazi" v življenje posameznika in družine. Ravno zaradi tega posameznik in okolica potrebuje daljši čas, da opazi, da je oseba zasvojena. Sprva je zasvojljivo vedenje kot način za doživljanje ugodja. To vedenje lahko postane z namenom iskanja ugodja neke vrste navada, ki pri nekaterih privede do izgube kontrole ter negativnih posledic. Imajo pa nekatera vedenja več potenciala za zasvojenost kot druga, zato je pri teh vedenjih lahko potek bolj nagel.

Katere oblike digitalne zasvojenosti so danes najpogostejše: videoigre, družbena omrežja ali internet na splošno? 

Študije si pri pogostosti vedenjskih zasvojenosti, ki vključujejo digitalne naprave, niso povsem enotne. V praksi se pri našem delu, kjer sicer nudimo obravnavo vedenjskih zasvojenosti odraslim, najpogosteje srečujemo z igrami na srečo na spletu ter pornografijo. Pri mladih se pogosto kaže zasvojenost z e-stavami. Prav tako je pogosta zasvojenost z videoigrami. Občasno pri nas poiščejo pomoč tudi ljudje, ki so zasvojeni s socialnimi omrežji ali e-nakupovanji.

Ali so algoritmi družbenih omrežij (TikTok, Instagram) po vašem mnenju posebej zasnovani zasvojljivo?

Da. Algoritmi določajo, katere vsebine se vam bodo prikazovale ter vas tako poskusile zadržati na socialnih omrežjih. Večina podjetij, ki ima v lasti socialna omrežja, služi s tem, da čim več časa preživite na njih. Posledično se je tako težko "odtrgati" od družbenih omrežij, kar pri nekateri vodi v zasvojenost.

Ali so danes večji problem igre ali neskončno "scrollanje" in kratki videi?

To je odvisno od vsakega posameznika. Za nekatere so bolj vabljiva socialna omrežja z vsemi všečki, kratkimi videi, deljenji…, za nekatere videoigre z avatarji, nagradami…, za spet druge igre na srečo z bonusi, specifičnimi zvoki in barvami... Različne platforme uporabljajo različne strategije zasvajajočega dizajna, da posameznika zadržijo na tej platformi.

Kaj je najbolj šokantno, kar ste v praksi videli pri mladih zaradi zaslonov?

Veliko zgodb mladih odraslih je težkih zaradi zasvojenosti in posledic le-te. Pogosto si tako pacienti kot svojci očitajo, da so ravnali, kot so. Predvsem si za nazaj želijo, da bi bili pri izpostavljanju določenim situacijam bolj previdni, kot so bili.

Digitalni detoks: Brez telefona in interneta

Kaj so prvi koraki, ko pacient pride v obravnavo? Kako poteka digitalni detox v nadzorovanem okolju?

Bolnišnično zdravljenje pri nas poteka 10 tednov. V tem času imajo pacienti vsaj v prvi polovici digitalni detox, saj tekom zdravljenja nimajo digitalnih naprav. Eden od prvih korakov je vnašanje vsakodnevne rutine v posameznikovo življenje, saj imajo pacienti z vedenjskimi zasvojenostmi pogosto težave na tem področju. Ob tem si s pacienti zastavimo smiselne cilje, ki so v smeri vračanja funkcionalnosti v njihova življenja. V drugi polovici zdravljenja odhajajo na terapevtske vikende, kjer preizkušajo zastavljene cilje uresničevati v domačem okolju.

Kako pa se pacienti odzovejo v prvih dneh brez telefona ali interneta?

Zelo različno. To je del procesa zdravljenja in pacienti so s tem seznanjeni vnaprej. Nekateri imajo v prvih tednih precej težav, ki jih tudi nagovarjamo in razrešujemo. Nekateri pa so že v začetku hvaležni, da imajo to možnost, ki jim pomaga pri odmiku in drugačnem načinu reševanja težav.

Kaj je pri zdravljenju najtežje: prekiniti uporabo ali zgraditi novo življenje po odpustu?

Definitivno slednje. Pogosto posamezniki že v domačem okolju večkrat prekinejo uporabo, vendar jih njihova sla po tem vedenju privede nazaj v zasvojenost. Zastaviti si nove cilje in v teh vztrajati tudi ob vračanju v domače okolje, kjer se ni veliko spremenilo, pa je velik izziv, s katerim se soočajo naši pacienti.

Starši najprej dajo otrokom telefone, nato jih kaznujejo?!

Kakšna je razlika med uporabo zaslonov pri 6-letniku, najstniku ali odraslem – kje so največja tveganja?

Ključna razlika pri uporabi zaslona glede na starost je v tem, da so odrasli možgani zmožni boljše kontrole in si tako lažje omejujejo določena vedenja. Otroški možgani in možgani mladostnika pa so še v procesu zorenja in je kontrola pri njih okrnjena, zato smo starši tisti, ki smo odgovorni, da jim pri tem smiselno pomagamo. V primeru prepogoste izpostavljenosti zasvojljivim vedenjem v tem obdobju se močno poveča tveganje za kasnejši razvoj zasvojenosti.

Če bi morali staršem dati tri ključne nasvete, kako preprečiti digitalno zasvojenost, kateri bi bili?

Prvič, bodite dober zgled. Drugič: jasno se dogovorite glede pravil rabe digitalnih zaslonov, ki jih tudi sami upoštevajte. Tretjič: imejte skupne aktivnosti brez zaslonov.

Kaj starši najpogosteje nehote delajo narobe, ko poskušajo omejiti zaslone? Ali je popolna prepoved telefonov dobra rešitev ali vodi v še več konflikta?

Pogosto se starši ne pogovorijo o uporabi naprav, preden jih otrokom dajo. Nato jih naknadno omejujejo brez skupnih dogovorov - predvsem v obliki kaznovanja. Popolna prepoved telefonov pogosto ni dobra rešitev, saj to nato predstavlja še večjo privlačnost. Pomembno pa je razmišljati o smiselni omejitvi in katere vsebine dovoliti na telefonu.

Kaj je po vašem mnenju "zdrava" raba zaslonov pri otrocih in mladostnikih – kje so okvirne meje in kaj je pomembnejše: čas, vsebina ali odnos staršev do digitalne tehnologije?

Vsi dejavniki so pri zdravi meji pomembni. Kar se tiče časovne meje, obstajajo smernice za rabo zaslonov, ki so dostopne na strani NIJZ-ja. Pri tem je pomembno, da otroci in mladostniki ne uporabljajo pametnih naprav v postelji. Pomembno je, da smo seznanjeni z vsebinami, do katerih otroci in mladostniki dostopajo, in se o njih iskreno pogovarjamo. Seveda pa moramo biti pri tem starši pri tem model in vzor.

Vaš oddelek obravnava odrasle od 19. leta naprej, kam pa se lahko obrnejo starši mlajših otrok in mladostnikov?

Program za mladostnike nudi Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna v sodelovanju s Centrom Logout. Menim pa, da težave pri mladih pogosto niso prepoznane in se posledično starši ne odločajo za iskanje pomoči.