Združene države Amerike so izrazito kapitalistično naravnana družba, utemeljena na prepričanju, da ima vsakdo priložnost ustvariti svojo prihodnost in premoženje. Če bi država uvedla visok davek na premoženje – kar je edini resnično učinkovit način za omejevanje velikih bogastev, saj milijarderji običajno nimajo veliko rednih prihodkov – bi to lahko številne spodbudilo, da preselijo svoje poslovanje v tujino, piše Forbes Hrvatska.

A pri tem obstaja pomembna ovira. Ameriko trenutno vodi predsednik, ki je sam milijarder, obkrožen s sodelavci, ki so prav tako med najbogatejšimi. Ti bodo verjetno ostro nasprotovali vsakemu poskusu uvedbe davka na premoženje. Poleg tega je kongres pred kratkim sprejel zakon, ki bolj kot kadar koli doslej ščiti bogastvo najpremožnejših.

Če bi se ZDA resnično odločile odpraviti milijarderje, bi to lahko dosegle le z obsežno obdavčitvijo premoženja. Tovrsten pristop so že preizkusili med drugo svetovno vojno, ko je predsednik Franklin D. Roosevelt predlagal, da bi bil najvišji dopustni dohodek po obdavčitvi omejen na 25.000 dolarjev za posameznike oziroma 50.000 dolarjev za pare – kar bi danes pomenilo približno milijon dolarjev. Roosevelt je verjel, da bi moral vsak presežek prihodkov prispevati k zmagi v vojni.

Čeprav kongres Rooseveltovega predloga ni v celoti sprejel, je vseeno uvedel izjemno visoko najvišjo davčno stopnjo – kar 94 odstotkov – ter vzpostavil sistem davčnih odtegljajev neposredno od plače, ki se uporablja še danes. Tudi številne evropske države so v preteklosti preizkušale različne oblike davkov na premoženje. Na primer, na Švedskem je med letoma 1950 in 2007 veljal davek na velika bogastva, ki je znašal med enim in tremi odstotki.

Danes se davek na premoženje – v nasprotju z dohodnino – pogosto uporablja kot orodje za zmanjšanje izjemnega bogastva. Zoran Mamdani poziva k prerazporeditvi tega bogastva z obdavčitvijo milijarderjev ter njegovi preusmeritvi k delavcem, ki so to bogastvo dejansko ustvarili.

Med predsedniško kampanjo leta 2020 je senator Bernie Sanders predlagal progresivni davek na premoženje za posameznike z več kot 32 milijoni dolarjev premoženja. Za tiste z več kot 10 milijardami bi znašal kar osem odstotkov. Po njegovih ocenah bi takšna obdavčitev v 15 letih prepolovila premoženje milijarderjev. Elon Musk bi moral že v prvi davčni sezoni odšteti več kot 30 milijard dolarjev. Tudi če njegovo bogastvo ne bi več raslo, bi trajalo skoraj 20 let, da bi njegov skupni kapital padel pod 100 milijard. Vsako leto bi verjetno moral prodajati velik delež delnic podjetja Tesla, da bi lahko poravnal davke.

Senatorka Elizabeth Warren je predlagala davek v višini dveh odstotkov na premoženje nad 50 milijoni dolarjev in šest odstotkov na premoženje nad milijardo. Skupaj z drugimi demokratskimi poslanci je ponovno vložila zakon o obdavčitvi ultra-bogatih, ki predvideva najvišjo davčno stopnjo v višini treh odstotkov.

Kongresnica Pramila Jayapal je v pogovoru za Forbes poudarila, da se večinoma strinja z Mamdanijevim pogledom. "Morda bi obstajalo le še nekaj milijarderjev, a vsi drugi bi živeli veliko bolje. Trenutna davčna zakonodaja namreč omogoča, da najbogatejši še naprej kopičijo premoženje – na račun vseh ostalih," je dejala.

Profesor ekonomije Marshall Steinbaum z Univerze v Utahu predlaga, da bi davek na premoženje v višini dveh odstotkov dopolnili z omejitvijo letnega osebnega dohodka na največ en milijon dolarjev. Po njegovem mnenju bi takšna kombinacija v dveh do treh desetletjih občutno zmanjšala neenakost v družbi. "Prepričan sem, da bi v 20 do 30 letih večina milijarderjev izginila, preostanek pa bi zmanjšal še davek na dediščino," je pojasnil.

Da bi tak sistem deloval, bi morala ameriška davčna uprava bistveno razširiti svoje zmogljivosti, preprečiti prenos bogastva v tujino ter uvesti davek ob izstopu iz države. Poleg tega bi ZDA morale skleniti davčne sporazume z drugimi državami. "Vedno bodo obstajale države, kot so Cookovi otoki, ki se bodo skušale izogniti takšnim sistemom," opozarja Chuck Collins z Inštituta za preučevanje neenakosti. "A dejstvo je, da večina držav želi sodelovati v svetovnem gospodarstvu – in prav to jih lahko prisili v vključitev v globalni davčni režim."

Leta 2024 se je Jeff Bezos preselil iz zvezne države Washington na Florido, potem ko je Washington uvedel višji davek na kapitalski dobiček. S to potezo je v enem letu prihranil približno milijardo dolarjev. Prav takšni primeri so v preteklosti prisilili nekatere evropske države, da so opustile davek na premoženje – med njimi tudi Švedsko, ki ga je, kot rečeno, ukinila leta 2007.

Jared Walczak iz konservativne davčne fundacije opozarja, da je ideja o mednarodno usklajenem davku na bogastvo skoraj neuresničljiva. "Težko si je predstavljati, da bi države prostovoljno sprejele zakon, katerega cilj je zmanjšanje bogastva," pravi. Poleg tega bi uvedba zveznega davka na premoženje v ZDA naletela na ustavne ovire, saj bi ga bilo treba pravično porazdeliti med zvezne države glede na njihovo število prebivalcev.

Tudi podporniki progresivnega obdavčenja ne verjamejo, da je cilj popolnoma odpraviti milijarderje. "Davki ne bi smeli služiti kot kazen za uspeh ali sredstvo za uničevanje bogastva," pravi Ben Ritts z Inštituta za progresivne politike. "So nujno orodje za zagotavljanje delovanja države."

Corey Husack iz Centra za ameriški napredek zagovarja postopne reforme, kot so prenova davka na dediščino, odprava davčnih ugodnosti za poslovne prihodke ter spremembe pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov. Po njegovih ocenah bi ti ukrepi v naslednjem desetletju lahko prinesli približno dva bilijona dolarjev dodatnih prihodkov.

Kaj menijo Američani?

Ankete kažejo, da so Američani glede milijarderjev precej razdeljeni. Po raziskavi agencije Harris iz prejšnjega leta 54 odstotkov vprašanih – med njimi 44 odstotkov demokratov – meni, da ne bi smelo obstajati omejitev, koliko je lahko posameznik bogat. Hkrati 61 odstotkov anketirancev verjame, da so milijarderji koristni za gospodarstvo, vendar jih 58 odstotkov meni, da prispevajo k inflaciji. Kar 66 odstotkov vprašanih se strinja, da bi morali plačevati višje davke, 71 odstotkov pa premoženjsko neenakost vidi kot resen nacionalni problem.

Tudi Zoran Mamdani kljub svoji zavezanosti demokratičnim socialističnim načelom ne predlaga, da bi milijarderje v New Yorku spravili v revščino. Namesto tega predlaga dvig najvišje dohodninske stopnje s 7,25 odstotka na 11,5 odstotka ter uvedbo dodatnega dvoodstotnega davka na dohodke nad milijon dolarjev. Takšni ukrepi sicer ne bi izbrisali bogastva nobenega milijarderja, a bistveno vprašanje ostaja, ali mu bo za izvedbo teh sprememb uspelo pridobiti podporo guvernerke Kathy Hochul – kar pa ostaja precej negotovo.